O meni in mojem nakitu

Sem oseba, ki ji največ pomenijo konstantna kreativnost, globoki pogovori, spregledani detajli, knjige in skrite plasti znotraj odnosov ... obožujem svoja otroka, moža, mačke in suši.

Sodobnega oblikovanja nakita se lotevam skozi pogled kiparja in ga tako tudi ustvarjam.
Vsak kos je miniaturen kiparski unikatni izdelek, ustvarjen iz srebra ali zlata.
Pri oblikovanju uporabljam emajl, prav tako drage in poldrage kamne.
Ideje črpam predvsem iz narave, da bi poudarila lepoto, ki nam je včasih skrita.
Moja dela so organskih oblik, nekatera malce groba, vendar se njihova resnična lepota pokaže v detajlih.
Od lastnika ali gledalca zahtevajo bližino in zanimanje, saj lahko v njih vedno odkrije kakšno novo zgodbo.
Ves moj nakit je moja osebna izpoved in pripoved, zato je namenjen vsakomur, ki mu želi prisluhniti. 

Od oktobra 2023 delujem kot ena izmed petih mentoric v Labu za nakit v Centru Rog.

https://www.center-rog.si/

Sem tudi del ekipe, ki organiziram Slovenski teden nakita.

https://slovenianjewelryweek.com/Team-SLO

Nekaj malega o zgodovini tehnike izgubljenega voska v kateri sem se spocializirala kot kiparka in olikovalka nakita.

Natančen izvor tehnike izgubljenega voska je zavit v skrivnost, saj je možno, da se je metoda neodvisno razvila v različnih regijah. Kljub temu arheološki zapisi nakazujejo, da so to metodo prvič uporabili nekje v četrtem tisočletju pr. n. št.

Pred tem so staljeni baker pretvarjali v razmeroma osnovna orodja in orožje z uporabo preprostih odprtih ali dvodelnih kalupov, izdelanih iz kamna ali gline. Briljantna zamisel, da najprej izklesajo voščeni model, okoli katerega nato oblikujejo glineni kalup, ki ga segrejejo (ta postopek utrdi glineno lupino in odstrani vosek), je omogočila izdelavo veliko bolj zapletenih kovinskih predmetov ter odprla vrata povsem novemu svetu obrtništva in umetnosti.

Nekateri najzgodnejši znani predmeti, izdelani na ta način, so dekorativni bakreni predmeti, najdeni v zakladu iz Nahal Mišmarja v južni Palestini, ki so datirani v leto 3700 pr. n. št. Drugi zgodnji predmeti, uliti z metodo izgubljenega voska, od občutljivih miniaturnih izdelkov in okrasnih zatičev do kipov v naravni velikosti, so bili najdeni po vsem svetu – v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Aziji, Afriki in obeh Amerikah.

Ko se je uporaba metode širila, so v proces vnašali nove tehnike in različice. Poleg bakra so začeli kovinarji ulivati predmete iz brona in zlata. Poleg tega je razvoj votlastega ulivanja omogočil izdelavo votlih predmetov, ki so bili cenejši, medtem ko je uvedba posrednega ulivanja omogočila izdelavo večjih kosov.

Največje spremembe v tej starodavni tehniki pa so se zgodile šele v 20. stoletju. Po prvih izboljšavah v zobozdravstvu je leta 1936 danski inženir Thoger Gronborg Jungersen patentiral metodo z uporabo gumijastih kalupov, ki so omogočali večkratno izdelavo voščenih modelov brez potrebe po ročnem klesanju vsakega posebej.

Danes imajo zlatarji na voljo širok nabor visokotehnoloških orodij za oblikovanje in proizvodnjo, kot sta CAD (računalniško podprto oblikovanje) in 3D-tiskanje. Kljub temu ročno oblikovanje voščenih modelov omogoča stik s starodavnimi koreninami njihovega poklica in ohranjanje umetnosti, ki še danes velja za eno najnatančnejših metod za prenos podrobnega dizajna v kovino.